Zgodovina
Sončne celice delijejo na osnovi fotonapetostnega pojava, ki ga je prvi opisal francoski fizik Edmond Becquerel leta 1839. Opazil je, da se napetost med elektrodama, ki sta potopljeni v elektrolit, poveča, če je srebrna plošča t.i. "mokre baterije" osvetljena. Prvo poročilo o fotonapetostnem pojavu v trdni strukturi iz selena sta objavila znanstvenika Adams in Day z Univerze v Cambridge-u leta 1877.
Edmond Becquerel
Prvo sončno celico z obetavnim 6-odstotnim izkoristkom so leta 1954 razvili Chapin, Fuller in Pearson v Bellovih laboratorijih na siliciju z difundiranim pn-spojem. Leta 1958 so sončne celice prvič uporabili na vesoljskem satelitu za napajanje radijskega oddajnika. Po nadaljnem optimiranju zgradbe in izboljšanju izkoristka v zgodnjih šestdesetih letih je uporaba sončnih celic za vesoljske aplikacije postala splošna. Za zemeljske aplikacije so se sončne celice zaradi previsoke cene pričele uporabljati šele v zgodnjih sedemdesetih letih, ko je bil dosežen pomemben dvig izkoristka pretvorbe silicijevih celic.
Danes fotovoltaika predstavlja eno izmed
najhitreje rastočih tehnologij v svetu.
Vir: PV Status report 2013, EC JRC